Fringe, baby!

fringe, samostalnik: obrobje

Če še niste nikoli slišali za Edinburgh Fringe Festival, vas svetovni umetniški festivali očitno ne zanimajo. Fringe namreč ni kar nek naključen umetniški festival. Fringe je THE festival. Fringe je največji umetniški festival na svetu. In čisto slučajno, čisto naključno, se odvija vsako leto, avgusta, v prestolnici Škotske, Edinburghu. In čisto slučajno sem letos tudi jaz del publike. Neprecenljivo.

Naj vam za začetek samo navržem nekaj številk, da podprem mojo izjavo zgoraj: Fringe je festival, ki traja okoli 25 dni, ko okoli 20.000 umetnikov z vseh vrst umetnosti (gledališče, komedija, glasba, ulična umetnost, literatura) in iz približno 60 držav prireja predstave (cca. 40.000) na okoli 270 prizoriščih raztresenih po centru Edinburgha. To je festival, ki ponuja vse, 24 ur na dan do konca avgusta. Če vas to ni prepričalo, naj vam povem, da samo v avgustu prodajo približno 1.800.000 Fringe vstopnic (s tem, da se brezplačne vstopnice tu ne štejejo, pa jih je kar lep procent). 

Seveda se cene nastanitve in pijače avgusta zato dvignejo skoraj za polovico. A atmosfera festivala je neverjetna. Med sprehodom oz. gužvanjem po starem mestnem jedru ti na vsakem koraku ponujajo letake in te vabijo na takšne in drugačne predstave. Če imaš srečo (kot Valentina), se ti lahko zgodi, da ti za predstavo, ki se bo ravnokar začela, pa ni polna, ponudijo dve zastonj vstopnici. Voilá, in že imaš dan kulture pa čeprav niti nisi planiral. Živa glasba se igra v vsakem pubu, ki da kaj nase, ulice pa so absolutno nabasane z ljudmi vseh narodnosti, ki jim na obrazih piše, da uživajo v kulturnem džumbusu. Tudi odpiralni časi se podaljšajo v nedogled, kar je za Britance pravi šok, cene predstav in performansov (če slučajno niso zastonj) pa se gibljejo od 6 do 12 funtov. 

Konec prejšnjega tedna sem tako v duhu Fringa pristala v pubu z živo glasbo (ki jo je nato nasledil zelo zelo amaterski stand-up komik, kar nas je prisililo v to, da smo odšli, pa čeprav smo bili pri mizi najbližje odru), se naključno udeležila še enega zastonj stand-up showa (ki presenetljivo niti ni bil tako slab) ter si včeraj ogledala super predstavo amaterske gledališke skupine iz Cambridga, ki je uprizorila svojo verzijo italjanske igre Šest oseb išče avtorja. 

Na kratko: uživam. Super je. Diham kulturo, čutim jo v zraku. Ko pa se bo konec tedna začel še mednarodni knjižni festival, bom pa sploh zadeta od umetnosti.

Ko bi le lahko bila naslednji avgust spet tukaj...

Solze v očeh

Danes se mi res ne ljubi pisati. Cel dan že skačem okoli v pižami, vse, kar sem dejansko uspela narediti je bil pečen krompirček z lososom v smetani.  Sicer pa sem pogledala najnovejši del Top Geara (ki je na moje presenečeno veselje zastonj dostopen prek BBCjeve strani) ter pomagala cimru pri britju glave. Sicer se ni do konca pobril, ampak si je pustil 12mm las in sedaj izgleda kot krtek - pa še tega mu ne morem povedati, ker zelo verjetno ne bi razumel bistva.

Večji del dneva že objokujem odhod moje nemške kolegice ter se počutim točno takole:

To ni hec, vreme je točno tako - za Edinburgh in okolico so vremenarji izdali opozorilo za poplave - pa še primerjava z Doktorjem je precej točna: moja družba odhaja, jaz pa ostajam. Forever alone. Pa še eden tistih dni je:

Ja, tistih dni.

Ker se počutim dolžno, da vas vseeno sproti obveščam, kaj se dogaja v moji okolici in ker resnično iskreno menim, da moje poslanstvo leži tudi v izobraževanju Slovencev o lepotah škotske kulture, vam bom danes torej razširila obzorje glede škotske popularne glasbe. Vsak pozna The Proclaimers (pesem 500 miles? Ja?). Razen tega, da je to bend dveh ljudi, ki sta slučajno dvojčka in slučajno izgledata popolnoma netipično za rock zvezdi, je njuna muzika zanimiva tudi iz drugih vidikov, saj namreč pojeta v svojem domačem dialektu, ki je, glej ga zlomka, škotski. Čisto slučajno tudi izhajata iz severo-vzhodnega predela Edinburgha, imenovanega Leith. V Leithu je baje tudi zelo zanimiv pub, je Anji in meni zaupal naš edini škotsko-narodno-zavedni učitelj Scott, ko smo bili v sredo na ceilidhu. Najin plan za petek zvečer je torej bil, da absolutno greva v Leith.

V petek zgodaj popoldne sem popolnoma po pomoti stopila v šolski skupni prostor, kjer je imela skupina z višjim nivojem angleščine (skupina, v kateri je bila tudi Anja) svojo uro. Seveda sem zafarbala in se na petah obrnila, a v istem trenutku za sabo zaslišala Scotta, ko je rekel O ne, ne, ne, Martina, tudi zate imam list. Super. Pesem, katere pobrisano besedilo smo morali na listih sami izpolniti, je bila seveda od The Proclaimers in se je zaradi njunega dialekta izkazala za odlično slušno vajo. Baje naj bi bila to himna Leitha in naj bi jo v prej omenjenem pubu zavrteli kot zadnjo pred zaprtjem, kar naj bi ob enih zjutraj izgledalo tudi tako, da se vsi prisotni objamejo prek ramen ter s solzami v očeh naglas prepevajo. Zaradi dokaj enostavnega besedila se nama je z Anjo hitro vsedla v uho in še včeraj sva jo med sprehajanjem od enega puba do drugega na glas prepevali.

Do Leitha v petek seveda nisva uspeli priti. :)    

Eat haggis and ceilidh on

From rising to sleeping,

spinning and weaving,

words in a garment,

loose around my life,

talking and singing,

eating and meeting,

such is the Ceilidh,

the joy of my life.

(Robert Urquhart)

Po slabem mesecu nenehnega tempa, za katerega sem si predvsem in samo sama kriva, ker se težko uprem skušnjavam, imam ponovno večer zase. Glede na moje fizično stanje in kronično pomanjkanje spanja, bi bilo najbolj smiselno, da se takoj v tem trenutku zvrnem v posteljo. A nekaj mi ne gre iz glave. Škotski tradicionalni folklorni žur. Imenovan ceilidh.

Preden si popljuvate ekran in trojno zlomite jezik, naj vam zaupam, da je izgovorjava te gelske besede precej enostavna: kejli. Ponovi še enkrat naglas: KEJLI.

Ceilidh je veselje, smeh, otroška iskrenost in razigranost, ko se pod roko zavrtiš okoli svoje osi in misliš, da te bo odneslo na drugi konec dvorane, ko te pod roko ujame drug soplesalec in ponovno zavrti in poda naprej. Ceilidh je ples, ko res plešeš. Ko se z dušo in telesom popolnoma predaš ritmom in ko kljub zadihanosti skačeš ko zmešan, dokler bend ne odigra do konca. Pa čeprav švic v potokih teče od tebe in drugih, a ti je popolnoma vseeno, ker je atmosfera tako neverjetna, da -čeprav se zaradi utrujenosti odločiš odsedeti samo eno pesem-  ti je po pol minute spet žal, da nisi na plesišču. Ceilidh je plapolanje kiltov in letenje en meter nad tlemi. Za vse starosti in vse stopnje, od popolnih začetnikov do profijev.

Kolegica iz Nemčije (na šoli znana tudi kot ceilidh monster), ki je doma učiteljica plesa in se s tem ukvarja že kar precej dolgo, je, ko je poskušala opisati ceilidh, rekla: ˝Ko sem šla na ceilidh, sem se prvič v življenju počutila, kot da zares plešem. This is dancing.˝ S temi besedami se sedaj strinjamo vsaj tri Slovenke. Petkov ceilidh pač ni bil od muh. Bil je celo tako dober, da sem kljub svojem zombijevskem stanju vztrajala, da smo se včeraj v slovensko-nemško-škotski zasedbi udeležili tudi open-air Scotch Hopa (easy peasy lemon squeezy verzija ceilidha) na notranjem dvorišču palače iz 14. stoletja v mestecu Linlithgow.  Atmosfera je bila ponovno neverjetna. Tega pač ne počneš vsak dan.

Besede, besede, besede... Poglejte si sami. Predvsem pa poskusite sami. Če boste kdaj na Škotskem, pobrskajte po internetu in pojdite na ceilidh. Ne bo vam žal.

Linlithgow

Petkov bend. Noro hudi

NUJNO klikni tudi tukaj: http://youtu.be/HQt39KAJ7Cg

BBQ

Prejšnji četrtek sva se z Davidom v mestnem parku igrala Britance. Besedo prepuščam fotografijam, komentarje pa vam.

Home made jagnječji čevapi. Best ever. David car.

Kaj narediš, če se zmrznjen cheescake še ne stali, ker si ga eno uro nazaj kupil? Na žar ga vržeš dooh! :)

Skrivnostna in lepa Škotska bogu za hrbtom

Predgovor: Post je bil napisan že kakšna dva tedna nazaj, a ga zaradi kasnejšega pomankanja časa nisem uspela do konca napisati. Zaradi časovne razlike ga nisem spreminjala, ker še vedno mislim, da so najzgodnejši vtisi najbolj relevantni. Uživajte. 


Medtem ko David za mano pripravlja dve lazanji (eno iz jagnjetine, drugo vegi iz špinače) in se jaz veselo in predvsem brezdelno po dolgem času spet drsam gor in dol po internetu, zgroženo, a pivu pimerno, ugotavljam, da je od mojega zadnjega bloga preteklo kar nekaj vode. Se opravičujem, moja draga zvesta publika; to se zgodi, ko pride fant na obisk, ki te potem od prvega dne dalje vsak vikend ganja po višavskih dogodivščinah, da se utrujenosti, ki pride za mano od aktivnega delavnega tedna, sploh ne morem spodobno posvetiti.

Ker vem, da ste naravnost lakotniško vedoželjni, vam bom danes postregla s poslastico, ki nima veze z lazanjo, ima pa vezo z najlepšim delom škotskega višavja, ki ga turisti zelo radi popolnoma zgrešijo; severo-zahodna obala je edinstvena. 

Direktno iz letališča sva se tja odpravila na petek Davidovega prihoda na Škotsko. Sama sem si izborila frej popoldne in že sva iz edinburškega letališča s prikupnim Fiat 500 drvela proti hostlu bogu in svetu za hrbtom na obali Achmelvich, katere imena se ne trudite izgovoriti, ker boste v vseh primerih zgrešili. Vožnja tja traja kar lepih šest uric, seveda pa je bil obvezen postanek v Caingorm naravnem parku, kjer sva pohrustala svojega svežega bridie-ja in škotsko pito, ter v Ullapoolu (že konkretno nad turistično mejo Great Glena in otoka Skye), kjer sva jedla najboljši fish&chips daleč okoli. Čisto svež ribji file ti spohajo pred očmi. Božansko.

Razlog za najin dolgomiljni izlet je bil predvsem v tem, da sva bila dve leti nazaj impresionirana nad čudovitimi zalivi in jezeri, ki jih je na tej razbrazdani obali nešteto, pa se takrat zaradi najinega plana v zvezi z otoki Skye in Lewis (ki je naposled padel v vodo) tam nisva mogla zadržati za več kot dva dni. Tokrat sva se vrnila, David zato, da užije in pofotka nore razglede, jaz pa zato, da po vsem lazenju po Highlandsih in obali končno ugledam živega puffina (= po slovensko mormon, največje razočaranje nad slovensko besedo ever).

Tako naravno lepoto pokrajine je težko opisati z besedami, še celo tistih več kot 1000 besed, ki jih pove fotografija, ni dovolj. Lahko vam povem, da je bila najina pot do Durnessa (drugo prenočišče) delno do pretežno oblačna in sončna, šla sva na dvo-urni sprehod ob klifih do Old Man of Stoer, lovila čoln za na  otok, ki je znan po jatah raznovrstnih ptičev (puffinov), ga naposled ujela, a spet ne, ker so razmere postale prenevarne za prečkanje, ter se v Durnessu razvajala ob veliki šalci vroče čokolade in kave, šla na novi pohod na konec rta, kjer naj bi bili puffini, a se vrnila brez uspeha, ter naslednji dan izvedela, da je puffine moč najti veliko bližje na rtu, šla spet tja in... nazaj do Edinburgha sva se počasi vračala čez celino, sama sem se preizkusila tudi v vožnji po levi, videla sva drsteče se losose in sanjala o podobnem meseku na krožniku. Domov sva prišla res utrujena, a delovni dan se je zame kot vedno začel ob devetih. :)

Že severno od velikega glena. Pravi Highlandsi se začnejo tukaj.

Best chippy ever.

Ceste se severno od Ullapoola zožijo na en pas z občasnimi mesti za srečanja. 

Old Men of Stoer, sprehodek za 4 urice.

Hana Island v ozadju. Kao ptičji rezervat s pufini. Po eno-urni divji vožnji, da bi ujela zadnji čoln čez, nam je gospod ferryman povedal, da bo za danes zaključil, ker je neugodno vreme pa čeprav nama je še pred urico po telefonu zagotovil, da vozi.

V lovu za pufini sva prišla do skrajne severo-zahodne vasi Durness in še tam prehodila eno-urno pot do konca rta, kjer naj bi človek videl pufine.

Vsaj blata ni bilo wohoo.

Alo, eno uro se šetam po rtu v vetru in dežju, pa ne najdem enega pufina.

Ultimativna rešitev za moj pufinski neuspeh - one large hot chocolate please! :)

Drugi dan...sva šla še enkrat, ker so na info centru rekli, da sva šla absolutno predaleč in da so pufini le pol ure hoda stran. 

En in edini pufin! Ki se me je milostno usmilil in prišel pokazat svojo račkasto luškanost križano s papagajem in pingvinčkom! Ijoooj!

Vidla pufina. V sebi neizmerno vesela.

Proper jajčka iz proste reje v obcestni prodaji, pa sploh ne draga. :)

Severo-zahodna obala Škotske. Tako to izgleda.

In tako.

Pa res minimum turistov in lokalcev. Večinoma ti družbo delajo ovce.

Tongue. We were there.

Na poti nazaj skozi Caingormse. Lepo je bilo. Priporočam.

I'm Robbie F****** Williams!

My guilty pleasure. Ja, priznam. My guilty pleasure's name is Robbie Williams. 

Tega sicer ne razglašam naokoli, zato ne okol govor't, a nikoli tega ne bi mogla zanikati. Tista najstniška obsedenost, ki očitno še vedno drži nekatere fenice stare 30 in več, me je že davno minila. Razen, ko pridemo do omembe Robbovih koncertnih turnej. Tu pa evforiji ni konca in verjetno bom do konca svojih dni trdila, da večjega solo ˝entertainerja˝ kot je Robbie Williams, svet še ni videl. Njegovi koncerti se plačajo, a se splačajo. Za tistih 80€ dobiš točno toliko in še več nazaj, ker tu se ne špara nikjer. Scena, luči, ozvočenje, bend, vsebina, pirotehnika, you name it. Vse je izpopolnjeno do konca in ko se Robbie prikaže na odru nič prej in niti minuto kasneje, ampak točno ob 21:00 veš, da se tvojo prisotnost ceni in da bi brez problema primaknil zraven še kak dodaten evro.

Moja prva prava velika koncertna izkušnja je bil prav Robbie. 16let, z mami, na olimpijskem stadionu v Münchnu. Na sveže obsedena s postavnim pevcem in njegovim novim CDjem Intensive Care, ki mi je še danes eden ljubših. To je bil koncert....fjuuu...komaj sem čakala na novo turnejo. In čakali smo kar polnih šest let. Vmes je parkrat grozljivo kiksnil, o predzadnjih dveh CDjih sploh ni vredno izgubljati besed, letos pa je novopečeni očka dobil nov zagon, izdal ploščo po vsebini precej podobno Intensive Care, ki je zato meni spet precej blizu, in oznanil turnejo. Yessss!!! Pa sem kupila karte, med prvimi, ker sem vedela, da bo šov. Samo malo sem zgrešila mesto. Dunaj. Ups. Kasneje sem bentila, ko je oznanil nov datum v Zagrebu (to je skor doma!!), a nazadnje skoraj obupala (itak grem na Škotsko, pa kaj).

Potem pa sem malo več kot en teden nazaj čepela doma in razmišljala o tem, kako bi lahko s tem, da bi bila v bližini Robbiejevih dveh koncertov v Veliki Britaniji in da bi imela možnost obiskati kateregakoli od njih, pa je ne bi izkoristila, ustrelila največjega kozla v vesolju. Klinc gleda, jst hočem karto. Koncert razprodan. Itak. A življenje v Veliki Britaniji ima določeno prednost. Uradni prodajalec kart ima namreč hčerinsko spletno stran, na kateri lahko ljudje prodajo svojo že kupljeno vstopnico. In sem jo dobila - mojo karto. Svaka čast, Britanija.

*clap clap* *banana dance*

In sem šla! V torek, lepo s posebnim avtobusnim transferjem do Hampden Parka (škoskega nacionalnega stadiona) v Glasgowu. Prispeli smo že ob štirih, vrata so se sicer odprla ob petih, a ker imaš rezerviran sedež, ki te itak počaka, bi bilo malo butasto ždeti tam pet ur pred začetkom. Iz izkušenj sem vedela, da predskupina - tokrat Robbiejev mini-me v obliki angleškega ljubljenčka Ollyja Mursa (ima  zelo veliko zabavljaškega potenciala in zna spravit publiko na noge, pa čeprav ti res res ni všeč)- začne šele okoli pol 8h, sama gospoda pa bo začela točno ob 9h. Ajd, gremo še malo z vlakom v mesto! Tri postaje, izi bizi!

Izi bizi je izginil ko kafra, ko sem hotela ob pol 7h z vlakom nazaj iz centra. Glavna železniška postaja je bila do polovice zasedena s kilometrsko vrsto ljudi (dobesedno, vrsta je šla še ven, po celi dolžini stavbe), ki so imeli popolnoma enak namen kot jaz. A bejž. Malo se mi je že stemnilo pred očmi, a saj se mi ni nikamor mudilo, pa še eden izmed železniških redarjev mi je zagotovil, da vlak vozi na vsakih 10min. V Sloveniji, bi taka masa ljudi pomenila vsaj tri ure čakanja v vrsti. Na Škotskem 15 minut. Klanjam se, o Škotska! A lahko pridem sem na vsak koncert, prosim?

A veš tam daleč naprej, ko je križišče? No, do tja je bila vrsta odzunaj. 15min. V pol ure sem bila pri stadionu.

Ko sem stopila na stadion, mi je gromozanskost scene vzela sapo. Ob 21:00 se je s svoje čupe (dobesedno) na oder pripeljal Rob. ˝Allow me to reintroduce myself - I'm Robbie F****** Williams!˝

The rest is history. Thanks, Rob. You were absolutely brilliant.

Z glave se je spustil, Ja, s te glave.

SCOTLAND!!!

V bistvu so se med komadi odprla ogromna vrat na vsaki strani in iz zaodrja so se pripeljale ogromne glave. Noro.

Ogromno pirotehnike tudi.

Miljaužnt luči.

Pa v bistvu je cela stena en ogromen LED zaslon.

Dva klasična komada je zaigral solo, na kitari. Njegov glas je prišel super do izraza. Sicer se je res mal postaral pa mal zredil, ampak je pa na polno šopal dve polni uri, svaka čast.

To je druga glava.

Konec. :( Točno obljubljeni 2 uri. Ni se še ravno stemnilo. Ampak de puta madre, stari, res hudo.

Kdorkoli me bo zafrkaval zaradi te majice, nima pojma. Absolutno nima pojma.

Royal Botanic Garden

Nobena skrivnost ni, da so popolni sončni dnevi na Škotskem redkost. Tudi poleti. V sredo je tako kazalo, da bo četrtek res čudovito lep in da bi ga bilo škoda preždeti na šoli zaradi Film Cluba. V četrtek zjutraj sem se zato takoj po prihodu na delo vsedla za računalnik, vrgla skupaj poster z rdečim napisom Change of plan! in oznanila, da danes gledanje filma odpade, ker je edinburški botanični vrt neprimerljivo boljša ideja. In res je bila. Sonček, sonček in še enkrat sonček do te mere, da je bilo še meni v dolgih črnih hlačah neznansko vroče. Kraljevi botanični vrt pa je sijal v vsej svoji lepoti in končno sem si ga lahko ponovno v miru ogledala. Nazadnje, ko sva bila z Davidom tam, naju je namreč deloma pregnal dež, deloma pa varnostnik, ker se je bližal čas zaprtja. Tokrat pa sem imela čas in vreme na svoji strani. Nadsuper popoldne.

Del alpskega kotička.

Thistle. Škotski emblem, če kdo ne ve.

Študentom sem ob prihodu dala prosto, ker so le odrasli, in jim naročila, da imajo uro in pol časa, če se želijo z mano ob 5h vrniti nazaj v center. Da naj si ga vzamejo lepo na izi in se zrelaksirajo. Na vratih so čakali že ob pol 5h, češ, da so vse videli in da bodo šli nazaj, ker bi radi šli še na Arthur's Seat. Ja, prav, vi kar pojdite, jaz grem pa še malo zalegnit na travo in prebrat kakšno stran ali dve. Škoda sonca za hiperaktivnost.

Pogled nazaj proti centru. Grad na desni.

Moj končni seštevek videnih veveric: tri.