I'm Robbie F****** Williams!

My guilty pleasure. Ja, priznam. My guilty pleasure's name is Robbie Williams. 

Tega sicer ne razglašam naokoli, zato ne okol govor't, a nikoli tega ne bi mogla zanikati. Tista najstniška obsedenost, ki očitno še vedno drži nekatere fenice stare 30 in več, me je že davno minila. Razen, ko pridemo do omembe Robbovih koncertnih turnej. Tu pa evforiji ni konca in verjetno bom do konca svojih dni trdila, da večjega solo ˝entertainerja˝ kot je Robbie Williams, svet še ni videl. Njegovi koncerti se plačajo, a se splačajo. Za tistih 80€ dobiš točno toliko in še več nazaj, ker tu se ne špara nikjer. Scena, luči, ozvočenje, bend, vsebina, pirotehnika, you name it. Vse je izpopolnjeno do konca in ko se Robbie prikaže na odru nič prej in niti minuto kasneje, ampak točno ob 21:00 veš, da se tvojo prisotnost ceni in da bi brez problema primaknil zraven še kak dodaten evro.

Moja prva prava velika koncertna izkušnja je bil prav Robbie. 16let, z mami, na olimpijskem stadionu v Münchnu. Na sveže obsedena s postavnim pevcem in njegovim novim CDjem Intensive Care, ki mi je še danes eden ljubših. To je bil koncert....fjuuu...komaj sem čakala na novo turnejo. In čakali smo kar polnih šest let. Vmes je parkrat grozljivo kiksnil, o predzadnjih dveh CDjih sploh ni vredno izgubljati besed, letos pa je novopečeni očka dobil nov zagon, izdal ploščo po vsebini precej podobno Intensive Care, ki je zato meni spet precej blizu, in oznanil turnejo. Yessss!!! Pa sem kupila karte, med prvimi, ker sem vedela, da bo šov. Samo malo sem zgrešila mesto. Dunaj. Ups. Kasneje sem bentila, ko je oznanil nov datum v Zagrebu (to je skor doma!!), a nazadnje skoraj obupala (itak grem na Škotsko, pa kaj).

Potem pa sem malo več kot en teden nazaj čepela doma in razmišljala o tem, kako bi lahko s tem, da bi bila v bližini Robbiejevih dveh koncertov v Veliki Britaniji in da bi imela možnost obiskati kateregakoli od njih, pa je ne bi izkoristila, ustrelila največjega kozla v vesolju. Klinc gleda, jst hočem karto. Koncert razprodan. Itak. A življenje v Veliki Britaniji ima določeno prednost. Uradni prodajalec kart ima namreč hčerinsko spletno stran, na kateri lahko ljudje prodajo svojo že kupljeno vstopnico. In sem jo dobila - mojo karto. Svaka čast, Britanija.

*clap clap* *banana dance*

In sem šla! V torek, lepo s posebnim avtobusnim transferjem do Hampden Parka (škoskega nacionalnega stadiona) v Glasgowu. Prispeli smo že ob štirih, vrata so se sicer odprla ob petih, a ker imaš rezerviran sedež, ki te itak počaka, bi bilo malo butasto ždeti tam pet ur pred začetkom. Iz izkušenj sem vedela, da predskupina - tokrat Robbiejev mini-me v obliki angleškega ljubljenčka Ollyja Mursa (ima  zelo veliko zabavljaškega potenciala in zna spravit publiko na noge, pa čeprav ti res res ni všeč)- začne šele okoli pol 8h, sama gospoda pa bo začela točno ob 9h. Ajd, gremo še malo z vlakom v mesto! Tri postaje, izi bizi!

Izi bizi je izginil ko kafra, ko sem hotela ob pol 7h z vlakom nazaj iz centra. Glavna železniška postaja je bila do polovice zasedena s kilometrsko vrsto ljudi (dobesedno, vrsta je šla še ven, po celi dolžini stavbe), ki so imeli popolnoma enak namen kot jaz. A bejž. Malo se mi je že stemnilo pred očmi, a saj se mi ni nikamor mudilo, pa še eden izmed železniških redarjev mi je zagotovil, da vlak vozi na vsakih 10min. V Sloveniji, bi taka masa ljudi pomenila vsaj tri ure čakanja v vrsti. Na Škotskem 15 minut. Klanjam se, o Škotska! A lahko pridem sem na vsak koncert, prosim?

A veš tam daleč naprej, ko je križišče? No, do tja je bila vrsta odzunaj. 15min. V pol ure sem bila pri stadionu.

Ko sem stopila na stadion, mi je gromozanskost scene vzela sapo. Ob 21:00 se je s svoje čupe (dobesedno) na oder pripeljal Rob. ˝Allow me to reintroduce myself - I'm Robbie F****** Williams!˝

The rest is history. Thanks, Rob. You were absolutely brilliant.

Z glave se je spustil, Ja, s te glave.

SCOTLAND!!!

V bistvu so se med komadi odprla ogromna vrat na vsaki strani in iz zaodrja so se pripeljale ogromne glave. Noro.

Ogromno pirotehnike tudi.

Miljaužnt luči.

Pa v bistvu je cela stena en ogromen LED zaslon.

Dva klasična komada je zaigral solo, na kitari. Njegov glas je prišel super do izraza. Sicer se je res mal postaral pa mal zredil, ampak je pa na polno šopal dve polni uri, svaka čast.

To je druga glava.

Konec. :( Točno obljubljeni 2 uri. Ni se še ravno stemnilo. Ampak de puta madre, stari, res hudo.

Kdorkoli me bo zafrkaval zaradi te majice, nima pojma. Absolutno nima pojma.

Royal Botanic Garden

Nobena skrivnost ni, da so popolni sončni dnevi na Škotskem redkost. Tudi poleti. V sredo je tako kazalo, da bo četrtek res čudovito lep in da bi ga bilo škoda preždeti na šoli zaradi Film Cluba. V četrtek zjutraj sem se zato takoj po prihodu na delo vsedla za računalnik, vrgla skupaj poster z rdečim napisom Change of plan! in oznanila, da danes gledanje filma odpade, ker je edinburški botanični vrt neprimerljivo boljša ideja. In res je bila. Sonček, sonček in še enkrat sonček do te mere, da je bilo še meni v dolgih črnih hlačah neznansko vroče. Kraljevi botanični vrt pa je sijal v vsej svoji lepoti in končno sem si ga lahko ponovno v miru ogledala. Nazadnje, ko sva bila z Davidom tam, naju je namreč deloma pregnal dež, deloma pa varnostnik, ker se je bližal čas zaprtja. Tokrat pa sem imela čas in vreme na svoji strani. Nadsuper popoldne.

Del alpskega kotička.

Thistle. Škotski emblem, če kdo ne ve.

Študentom sem ob prihodu dala prosto, ker so le odrasli, in jim naročila, da imajo uro in pol časa, če se želijo z mano ob 5h vrniti nazaj v center. Da naj si ga vzamejo lepo na izi in se zrelaksirajo. Na vratih so čakali že ob pol 5h, češ, da so vse videli in da bodo šli nazaj, ker bi radi šli še na Arthur's Seat. Ja, prav, vi kar pojdite, jaz grem pa še malo zalegnit na travo in prebrat kakšno stran ali dve. Škoda sonca za hiperaktivnost.

Pogled nazaj proti centru. Grad na desni.

Moj končni seštevek videnih veveric: tri.

Miss Leader-of-the-Social-Programme

Obljuba dela dolg in danes sem pripravljena čvekati o mojih delovnih zadolžitvah. Če se temu sploh lahko tako reče.

Moj delovni dan se ponavadi začne vsak dan ob devetih. Nikar se po srednjeevropsko ne zgražajte, to je  popolnoma normalno za britanski delavnik, saj se tu, kar se tiče raznih storitvenih dejavnosti, skoraj nič ne odpre pred deveto zjutraj. Vsak dan se naspano zbudim okoli sedmih zjutraj (ok, v bistvu lažem, vedno, ampak res vedno odprem oči že okoli štirih, ker je takrat soba že tako svetla, da je dan težko zignorirati), potem se odpravim pod tuš, nakar si privoščim zajtrk. Ali škotskega ali malo lažjega, odvisno od dneva in stopnje lakote. Ampak to so samo nepomembni detajli, ki jih opisujem samo zato, da vam opišem, kako zelo lepa so tu jutra, ko se ti nikamor ne mudi in ko imaš do službe samo 10 minutk peš čez center, ne, pardon, del centra. Ideja, da bi to primerjala z Erasmusom v Španiji, se kar sama ponuja, a se ji bom krepostno uprla in vam s tem ne bom težila.

Vsak dan torej majčkeno pred deveto prispem do stare viktorijanske stavbe, kjer po vzponu do drugega nadstropja vstopim v centralni prostor jezikovne šole. Lahko bi ji rekla kar šolica, ker z svojimi osmimi redno zaposlenimi, ki trenutno obvladujejo okoli 40 študentov, res ni neka šola. Šolinita. :) Moja nadrejena je Helen, ki ureja vso administracijo in razvršča študente po domovih in razredih, nasproti njene pa je tudi moja miza z mojim službenim računalnikom (to se sliši noro pretenciozno), kjer ji občasno pomagam pri vodenju registra, predvsem pa pripravljam tedenski družabni program. Vedno si do srede izmislim, kaj bi počeli naslednji teden (načekiram tudi vreme, čeprav se je to do sedaj izkazalo za popoln nesmisel), do petka pa nato pripravim promocijske posterje, ki jih obesim na oglasno desko, rezervirano samo za moje ideje. Oh, yes.

Ker je osredni prostor res majhen, mora tudi vsak študent dnevno parkrat mimo moje mize, kar je odlično izhodišče za to, da vsakega nič hudega slutečega mimoidočega pobaram, kaj ima v sredo boljšega in pametnejšega za početi kot pa se udeležiti škotskega kviza. O ja, jih kar lovim, če ne, bi se kar skrili.

Večino časa, kadar ne urejam dokumentacije ali lepim škotskih turističnih informacij po stenah, torej preživim za računalnikom in sestavljam orientacijske pohode, škotske kvize in na sploh material, ki je zaradi moje laste iniciative nujno potreben za izpeljavo družabnega programa. Najlepše pri vsem tem pa je, da imam popolnoma proste roke. Karkoli si zamislim, samo da si, je zelo dobrodošlo. Kar me je ob prihodu najbolj šokiralo je bilo namreč to, da sem zaradi njihovega širokoustenja na spletni strani o mnogih družabnih aktivnosti pričakovala, da imajo obšolski program zares v polnem pogonu. No, na koncu se je izkazalo, da družabnega programa (za moje pojme) sploh nimajo, ker en obisk puba ali en izlet na teden še ne naredi polnega urnika. Presenetljivo je bilo tudi to, da mi je moja druga nadrejena potarnala, da jim je tovrstni program tudi v največje breme, ker enostavno nimajo idej. V Edinburghu. Ja super, meni jih še kakšne tri tedne ne bo zmanjkalo!

Pravo vodenje programa pa šele prihaja. Do zdaj sem namreč opravila samo orientacijski pohod, ki se je po besedah celih petih udeležencev izkazal za izredno praktičnega (z malo pomoči so izvedeli, kje je pošta, kje banka, kje kupiš karto za bus, kje moraš pazit, da te ne zbije truma turistov, etc.), jutri pa me čaka še vodenje škotskega kviza, v četrtek filmsko popoldne (kao ful velik dela), v petek pa gremo na izlet v North Berwick (vzhodno, google it). Študenti me že poznajo, vsi so večinoma odprti in čvekavi, zato me sploh ni strah.

To skorajda ni služba, ampak res kvalitetno preživljanje prostega časa. In zaenkrat mi je res res všeč.

 

Crammond Island ali nedeljski izlet at its finest

Danes ne bomo govorili o službi, ker je dolgočasno, predvsem pa zato, ker sem jaz tako rekla. :) Drugič.

Ker sem še vedno pod zelo dobrim vtisom današnjega nedeljskega izleta (beri: fisherman's pie oz. ribičeva pita mi še vedno prijetno boža želodček, kar pomeni, da sem kljub škotskemu vremenu izredno dobre volje), boste imeli danes priložnost odkriti enega izmed bolj skritih kotičkov širšega Edinburgha.

Pred nekaj dnevi, ko je v službi tekel pogovor o tem, kaj vse bi lahko s študenti počeli na obšolskih dejavnostih, mi je šefica omenila otoček na severo-zahodni obali Edinburgha, kamor je mogoče dostopati peš samo preko betonskega nasipa ob času oseke. Kar pomeni, da te lahko, če nisi dovolj pazljiv ali pameten, ujame pet-meterska plima, kar seveda pomeni tudi to, da se boš moral do naslednje oseke spoprijateljiti z lokalnim živalstvom, ammm, žuželstvom. Izziv!

Še isti dan sem prebrskala britanske internetne mreže, da bi prišla do vsaj približnih časov nihanja morske gladine za Crammond Island. Preden tja peljem zmedene študente, je treba zadevo pač sprobat, da se izogneš sramotnim situacijam v stilu ˝eee, ups, tale plima je šla pa mal' hitr' gor, hehe, v glavnem, kdo bi rad videl nočni Edinburgh z morja, a?˝. 

Danes sem se torej odločila, da tja zvlečem mojega znanca z gimnazijskih let, ki trenutno še živi v Edinburgu, da vidiva, kako to sploh zgleda. Opoldne sva tako v centru ujela avtobus, ter na končni postaji izstopila ter s pomočjo zblojenega GPSa izvohala pot do obale. Crammond Island je dobil ime po luškani predmestni vasici Crammond, ki leži na obali zaliva Firth of Forth. Otok in dostop do njega pa ob oseki izgleda takole:

Zdaj boste rekli, da tole res ni nič posebnega in boste popolnoma zgrešili bistvo. Do otoka se sprehajaš kakšnih 20min in tudi nazaj se moraš lepo pridno odpraviti pravočasno, ker če ne ostaneš gor! Plima Severnega morja je pač majčkeno bolj nepredvidljiva kot plima naše jadranske luže in ker se z otoka odpre super pogled ne samo na Edinburgh, ampak tudi na celoten zaliv in Forth Bridge, se ti lahko ob prijetnem vremenu in vonju po morju kaj kmalu zgodi, da na plimo pozabiš. No, v nekaterih primerih lahko plima pride tudi zelo prav, če si na primer lokalni najstnik, ki ga gre s svojimi kolegi cukat na otok, pa jih slučajno, glej ga zlomka, preseneti plima in potem sori mami do dveh me ne bo, ker je morje ful gor. Pa se mami lahko na glavo postavi. :) 

Crammond Island je torej odlična ideja za lep nedeljski sprehod. Pred misijo si lahko na obali privoščiš tudi najbolj britanski sladoled, Flake 99, ob prihodu nazaj na obalo pa te ob cesti v svoj topel objem vabi pristna škotska gostilna Crammond Inn. Seveda bi bilo naravnost nesramno in nevljudno zavrniti tako lepo povabilo, zato sva se vdala in pridno odprla vrata ter se namestila za mizo blizu kamina. Prvotna ideja je bila, da spijeva samo kakšno pivo. Potem pa sva zavohala meni. In ribiško pito. K mizi se nama je popolnoma spontano prisedel še starejši škotski par in začeli so se popolnoma spontani pogovori o popolnoma škotskih stvareh, ki jih je gospod razlagal z popolnim škotskim naglasom. Perfektno. Kaj češ lepšega. Cider, dobra hrana in neverjetno prijazni lokalni prebivalci, ki ti po vrhu vsega častijo še eno rundo hišnega ciderja. Ter seveda udobna zofa s presketajočim kaminom v bližini. To je Škotska, v katero se lahko zaljubiš. To je Škotska, ki me bo osvojila precej hitro, če se bo nadaljevalo v tem stilu.

Izlet na Crammond Island (+ obisk gostilne) se je torej uspešno uvrstil na naš redni obšolski program. Če bodo študenti lahko užili tisto pristno atmosfero, v kateri sva midva danes tako uživala, pa čeprav bi mi to uspelo samo enkrat, bo moja naloga uspešno opravljena.

Pogled nazaj proti obali

Pogled čez zaliv na polotok Fife

     

    

Zeh

Ziher vas vse zelo zanima, kako mi gre službica in kako se počutim in kaj delam, jada jada jada. Saj boste izvedeli. Samo ne danes. Enkrat čez vikend. Ker sem fuč in ker me zebe in ker grem zdaj spat.

Pa lahko noč. Ko se bo pač znočilo. Ker tukaj pade mrak šele okoli 10h. Daniti pa se začne ob 3h. Čist zares. Čisti žur. Grem spat.

Tomorrow, tomorrow...

jaz delam, jaz delam, it's only a daaay awaaaay!

Naj iskreno povem, da sem po eni strani majčkeno nervozna, po drugi pa komaj čakam, da začnem s prakso! Za tiste, ki ne veste, ali pa ste pozabili (ker imate pač konstantno a zmotno prepričanje, da v tujino skačem afne guncat, ane mami), naj vam osvežim spomin na razlog mojega bivanja v Edinburghu: v okviru Erasmus prakse (= izkoriščajmo EU sredstva dokler nas ne brcnejo v ta zadnjo) bom namreč na šoli angleščine za tujce delala v administraciji in vodila družabne aktivnosti. Administracija v glavnem pomeni dežuranje na recepciji, sprejemanje prestrašenih novincev, podajanje informacij, en kup neke papirologije, predvsem pa reklamiranje družabnega programa, za katerega bo odgovorna le in izključno moja malenkost. Z drugimi besedami: študente bom naganjala po mestu in okolici ter jih silila komunicirati v angleškem jeziku. Mrš v vodo pa plavaj! Njehehehe.

Zaradi moje prve in nepozabne izkušnje Velike Britanije si lahko vsaj približno predstavljam, kako sistem v takih šolah deluje; z Ireno sva bili v Bournemouthu davnega leta 2006 namreč tudi sami v vlogi prestrašenih študentk, le s to razliko, da sva bili med vsemi dvajsetletniki edini šestnajstletnici, ki sta se nesporno in takoj uvrstili v najvišjo skupino, ki so jo imeli, pa ne da se hvalim. Tu naj nepolnoletnih mladičev ne bi bilo, kar je super, a kar žal še ne pomeni, da so vsi že ven s pubertete. Kljub vsemu pa imam že pripravljen vzorčni načrt za družabni program za naslednjih šest tednov. Very pridna, yes yes. Nadloga, ki spremlja moj načrt, pa je priprava oglasov oziroma plakatov, ki naj bi te aktivnosti promovirali. In ker je na tem področju skupna vsota mojih izkušenj ničelna, sem danes celo popoldne preživela pred računalnikom in se borila s programom za oblikovanje. Nastal je tale nerodni poizkus spodaj, vaša naloga, moji cenjeni bralci, moje drage bralke, pa je, da o njem podate svoje mnenje. Bodite konstruktivni in prosim imejte v mislih, da sem v tem čisto nesposobna. Kot da bi se na primer Jeremy Clarkson lotil slikanja. Ali pa, da bi hotel Özil dati gol. Ne bi šlo lih v prvo ane? Pa ne mi pisat, da ni datuma in kraja, to še pride na veliko tam nad recepcijo.

Če boste pridni in lepo pokomentirali, vas čaka še posladek in sicer ekskluzivna fotka iz moje prve izkušnje v angleško-govorečem okolju!

In ja, dejanskega orientacijskega pohoda sploh še nimam pripravljenega...me čaka še kar nekaj dela.

Pa Doctor Who za lahko noč!


EDIT: Danes, se pravi jutri danes, se je izkazalo, da sem itak popolnoma zakomplicirala, ker na šoli delajo ti. ˝posterje˝v wordu in ne marajo rabit preveč barve pri printanju. Lovely. :)

Glascu

Ena izmed točk, kamor naj bi kot novi vodja družabnih aktivnosti na Global School of English Edinburgh peljala študente, je tudi škotsko največje mesto in hkrati seveda tudi največji tekmec Edinburga, Glasgow. Ker ne moreš suvereno voditi skupine zmedenih študentov, če si tudi sam prvič v mestu, sem izlet vzela kot prijetno dolžnost za preganjanje zaenkrat še brezdelnega dolgčasa. Malo sem si prevetrila možgane in si parkrat ponovila, da je tudi Glasgow vreden obiska in da verjetno niti ni tako zelo mučno industrijski, kot sva z Davidom menila pred dvema letoma, ko sva se temu mestu namerno izognila zaradi točno takih govoric. O, kako sva se motila.

Ko sem po eno-urni vožnji z vlakom stopila v center Glasgowa in zavila levo na živahno ulico, zaprto za promet, me je nekaj nostalgično stisnilo pri srcu. Na nek čuden, obskuren način me je nekaj na tisti ulici spomnilo na Madrid. Verjetno je sedaj marsikdo pomislil, da se mi je zaradi moje hispanonostalgije dokončno in nepopravljivo zrolalo, ampak nekaj v zraku je napeljevalo na zelo podobno brenčečo atmosfero, ki jo lahko primerjam samo s sprehajanjem od Sola proti Gran Víi. Ta mestni vrvež po širokih ulicah, ljudje, ki mimo trgovin hitijo gor in dol, visoke meščanske stavbe... Madrid. Sicer bolj umazan, temen Madrid, posut z industrijskim viktorjanskim pepelom in slogom, ampak uau, ne moreš verjet, Glasgow je škotski Madrid! Prosim, ne me zdaj poslat v tri neprijetne doline, ker vse primerjam s Španijo, obljubim, da ne bom več!

Pri Glasgowu potrebuješ verjetno kar nekaj časa, da ga res vzljubiš. Edinburgh je pač luškano historično natlačen in v njem se Old Town zelo elegantno zlije z New Town, Glasgow pa zaradi svoje delavske preteklosti pač ni imel te možnosti. Lepota v Glasgowu ni stlačena na en grajski hrib pa čao miško, ampak moraš za lepi West End in stari East End malo zajeti sapo in se sprehoditi čez precej grši, viktorjanski in industrijski center. Zato pa mesto brenči od energije, saj ni skoncentriranih čred turistov, ampak je mesto presenetljivo polno lokalnega prebivalstva, predvsem študentov, ki ob lepih sončnih dnevih, kakršna je bila ta sobota, posedajo na vseh možnih stopnicah ter počivajo za naporno življenje ponoči, ko naj bi Glasgow zares oživel.

Glasgow me je napolnil z energijo pa čeprav sem tokrat odkrivala samo East End. Zahodni del pride na vrsto naslednjič.

Aja, mogoče je bil manjši faktor tudi to, da je bilo vreme malodane perfektno.

George Square z mestno zakladnico.

Ni čudno, da je industrijski, tenks James.

Robert Burns, poet, in galeb, ptič.

Stara katedrala v vzhodem delu.

Nekropola za njo.

Pogled z nekropole.

Se šetam nazaj in....O MOJ BOK!!!! Is that...?!

IT'S THE TARDIS!!!!*

Nazaj proti centru.

In kot da ne bi bilo Doctorja že zadosti...

OMG!!! A DALEK!!! v moji najljubši verigi knjigarn. Bravo jst.

*Če kdo ne ve, mogoče sem čist rahlo obsedena z BBC serijo Doctor Who. Ampak čist mejčkn.

     

Desna leva desna!

Ko se za dlje časa premaknem v drugo evropsko državo, je moj prvi osebni izziv ta, da se poskušam čimbolj zliti z domačim prebivalstvom. Ponavadi to pomeni, da odvržeš očitno turistične obleke in pripomočke, si na ramo obesiš torbo ali mali ruzak, ter greš na suveren menjevsejasn pohod po mestu ter se izogibaš gledanju na karto ali vodič, ter res res diskretno kdaj pa kdaj škljocneš kakšno fotografijo, ampak boh vari na preveč turističnih mestih.*

V Edinburghu ali na splošno v Veliki Britanji pa so prilagoditveni procesi malo bolj zapleteni. Če sem se lahko v Španiji vedno oblekla tako, da sem se s svojo pokritostjo pomešala med Kastiljce in obenem ne privlačila pozornosti, pa tu, na severu Britanije, to sploh ne pride v poštev. Že dva dni se mesto kopa v soncu in že dva dni se domačinke veselo sprehajajo v kratkih majčkah in frfotajočih krpicah, ki se jim baje reče mini krila. Zunaj pa celih 16 stopinj. In jaz, ko se s pisanim šalom in žametno jakno suvereno pretvarjam, da obvladam sceno. Itak.

Ena izmed stvari, ki povezuje Španijo in Britanijo, poleg poletne izmenjave prebivalsta, pa je neupoštevanje rdeče luči na prehodu za pešce. Zaradi ene primitivne rdeče luči oni že ne bodo metali časa skozi okno, če je pa cesta frej! In pri tem jih popolnoma podpiram. V Španiji sem se tako že po parih dneh znebila imaginarnega strahu pred potuhnjenimi policaji in občutka, da delam karkoli narobe, ter veselo kršila v Sloveniji enega najstrožjih (ali največkrat kaznovanih) predpisov. Na Škotskem me je v mojem prvem presamozavestnem poskusu skoraj presenetil taksi. Z desne. Iz tega je sledil sklep, da od sedaj naprej kriminal zganjam samo še v družbi ljudi, ki jim zaporedje desno-levo-desno ni tuje. Pa še takrat me na sredi ceste vedno zateguje v vratu, ker me moj centralno-evropski nagon za preživetje sili v gledanje v napačno smer.

O škotskem naglasu in spontani angleščini sploh ne bom izgubljala besed. Da sem BBCjevo razvajeno dete, mi je postalo jasno že po prvih besedah z mojim angleškim, zelo hitro govorečim in rahlo hipstersko-ležerno-momljajočim cimrom, ki se konec mesece odpravlja na Metelkovo. Ja, na našo Metelkovo. Škotski naglas pa me še vedno spravlja v hehet in mi včasih pošlje mravljince po hrbtu, če glas zveni preveč Davidu Tennantu podobno.  

Moja wannabe-a-local misija se torej trenutno precej spotika in glede na pretekle izkušnje bo trajalo vsaj kake tri tedne, da se navadim na tukajšnjo prometno in jezikovno ureditev. Potem bo pa spet zmeda, ko pridem nazaj. :)

To sem neturistično škljocnila na dan prihoda. Da imate malo predstave. ;) Mal sem si fouš.

     

*Take prakse ne priporočam samo in edino v Portu, kjer se mi je v enem (prvem) popoldnevu pohajkovanja zgodilo, da so me za pot vprašali kar trikrat. Škoda, vedno sem upala, da izgledam bolj špansko kot portugalsko. 

Dokler se srce ne ustavi

do takrat bom pel
in nosil stvar v glavi,
ki jih ne bi smel.*

˝20 minutes to landing.˝ A daj že no. Še nikoli mi ni let trajal tako dolgo. Že dve uri sem se nervozno presedala na butastem sedežu D, tistem na hodniku, ne ob oknu, in z nogami po ritmu hipster glasbe v ušesih tapkala ob tla. 

˝10 minutes to landing. Prepare cabin crew.˝ Štart za škiljenje čez glave sopotnikov, da bi le ujela spet tisti edinstveni prvi pogled na grajski grič in staro mestno jedro, ki me je pred dvema letoma tako očaralo. Pa kaj ti to pomaga, če letalo pristaja z napačne strani.

Potem pa smo neverjetno hitro prišli do izkrcanja, edinburško letališče pač ni Barajas, in že čez nekaj minut sem med hojo po hodnikih nejeverno mežikala v napise Welcome to Edinburgh in Scotland in se spraševala, kako na tem ljubem svetu sem ravno jaz pristala v škotskem glavnem mestu in kako se je našel kekec, ki je mene vzel na prakso in kaj jaz sploh delam v tem nadcarskem kraju. Množica pa me je odnesla naprej in reality check je prišel v obliki neskončne vrste nad katero je pisalo UK Border. Ne, Šengi v Britanijo ne seže, Amerika pa. 

Spet sem napol na slepo skočila v vodo. Na glavo seveda, drugo ne šteje. In če sem pred slabima dvema letoma mislila, da približno vem, kaj me čaka na izmenjavi, sem zdaj absolutno stoprocentno prepričana, da pojma nimam, kakšna bom prišla iz te Erasmus vode.

Ampak skakanje na glavo je zabavno in ko po začetniškem miganju priplavaš na zrak, veš, da bi skočil še enkrat.

Zdaj pa mi prosim oprostite, moram plavat.


Vaš vedno zeleni,

Martinček MacKuščar



*V. Kreslin: Dokler se srce ne ustavi