I'm Robbie F****** Williams!

My guilty pleasure. Ja, priznam. My guilty pleasure's name is Robbie Williams. 

Tega sicer ne razglašam naokoli, zato ne okol govor't, a nikoli tega ne bi mogla zanikati. Tista najstniška obsedenost, ki očitno še vedno drži nekatere fenice stare 30 in več, me je že davno minila. Razen, ko pridemo do omembe Robbovih koncertnih turnej. Tu pa evforiji ni konca in verjetno bom do konca svojih dni trdila, da večjega solo ˝entertainerja˝ kot je Robbie Williams, svet še ni videl. Njegovi koncerti se plačajo, a se splačajo. Za tistih 80€ dobiš točno toliko in še več nazaj, ker tu se ne špara nikjer. Scena, luči, ozvočenje, bend, vsebina, pirotehnika, you name it. Vse je izpopolnjeno do konca in ko se Robbie prikaže na odru nič prej in niti minuto kasneje, ampak točno ob 21:00 veš, da se tvojo prisotnost ceni in da bi brez problema primaknil zraven še kak dodaten evro.

Moja prva prava velika koncertna izkušnja je bil prav Robbie. 16let, z mami, na olimpijskem stadionu v Münchnu. Na sveže obsedena s postavnim pevcem in njegovim novim CDjem Intensive Care, ki mi je še danes eden ljubših. To je bil koncert....fjuuu...komaj sem čakala na novo turnejo. In čakali smo kar polnih šest let. Vmes je parkrat grozljivo kiksnil, o predzadnjih dveh CDjih sploh ni vredno izgubljati besed, letos pa je novopečeni očka dobil nov zagon, izdal ploščo po vsebini precej podobno Intensive Care, ki je zato meni spet precej blizu, in oznanil turnejo. Yessss!!! Pa sem kupila karte, med prvimi, ker sem vedela, da bo šov. Samo malo sem zgrešila mesto. Dunaj. Ups. Kasneje sem bentila, ko je oznanil nov datum v Zagrebu (to je skor doma!!), a nazadnje skoraj obupala (itak grem na Škotsko, pa kaj).

Potem pa sem malo več kot en teden nazaj čepela doma in razmišljala o tem, kako bi lahko s tem, da bi bila v bližini Robbiejevih dveh koncertov v Veliki Britaniji in da bi imela možnost obiskati kateregakoli od njih, pa je ne bi izkoristila, ustrelila največjega kozla v vesolju. Klinc gleda, jst hočem karto. Koncert razprodan. Itak. A življenje v Veliki Britaniji ima določeno prednost. Uradni prodajalec kart ima namreč hčerinsko spletno stran, na kateri lahko ljudje prodajo svojo že kupljeno vstopnico. In sem jo dobila - mojo karto. Svaka čast, Britanija.

*clap clap* *banana dance*

In sem šla! V torek, lepo s posebnim avtobusnim transferjem do Hampden Parka (škoskega nacionalnega stadiona) v Glasgowu. Prispeli smo že ob štirih, vrata so se sicer odprla ob petih, a ker imaš rezerviran sedež, ki te itak počaka, bi bilo malo butasto ždeti tam pet ur pred začetkom. Iz izkušenj sem vedela, da predskupina - tokrat Robbiejev mini-me v obliki angleškega ljubljenčka Ollyja Mursa (ima  zelo veliko zabavljaškega potenciala in zna spravit publiko na noge, pa čeprav ti res res ni všeč)- začne šele okoli pol 8h, sama gospoda pa bo začela točno ob 9h. Ajd, gremo še malo z vlakom v mesto! Tri postaje, izi bizi!

Izi bizi je izginil ko kafra, ko sem hotela ob pol 7h z vlakom nazaj iz centra. Glavna železniška postaja je bila do polovice zasedena s kilometrsko vrsto ljudi (dobesedno, vrsta je šla še ven, po celi dolžini stavbe), ki so imeli popolnoma enak namen kot jaz. A bejž. Malo se mi je že stemnilo pred očmi, a saj se mi ni nikamor mudilo, pa še eden izmed železniških redarjev mi je zagotovil, da vlak vozi na vsakih 10min. V Sloveniji, bi taka masa ljudi pomenila vsaj tri ure čakanja v vrsti. Na Škotskem 15 minut. Klanjam se, o Škotska! A lahko pridem sem na vsak koncert, prosim?

A veš tam daleč naprej, ko je križišče? No, do tja je bila vrsta odzunaj. 15min. V pol ure sem bila pri stadionu.

Ko sem stopila na stadion, mi je gromozanskost scene vzela sapo. Ob 21:00 se je s svoje čupe (dobesedno) na oder pripeljal Rob. ˝Allow me to reintroduce myself - I'm Robbie F****** Williams!˝

The rest is history. Thanks, Rob. You were absolutely brilliant.

Z glave se je spustil, Ja, s te glave.

SCOTLAND!!!

V bistvu so se med komadi odprla ogromna vrat na vsaki strani in iz zaodrja so se pripeljale ogromne glave. Noro.

Ogromno pirotehnike tudi.

Miljaužnt luči.

Pa v bistvu je cela stena en ogromen LED zaslon.

Dva klasična komada je zaigral solo, na kitari. Njegov glas je prišel super do izraza. Sicer se je res mal postaral pa mal zredil, ampak je pa na polno šopal dve polni uri, svaka čast.

To je druga glava.

Konec. :( Točno obljubljeni 2 uri. Ni se še ravno stemnilo. Ampak de puta madre, stari, res hudo.

Kdorkoli me bo zafrkaval zaradi te majice, nima pojma. Absolutno nima pojma.