Wibbly Wobbly Timey Wimey Stuff : Skrivnostna in lepa Škotska bogu za hrbtom

Predgovor: Post je bil napisan že kakšna dva tedna nazaj, a ga zaradi kasnejšega pomankanja časa nisem uspela do konca napisati. Zaradi časovne razlike ga nisem spreminjala, ker še vedno mislim, da so najzgodnejši vtisi najbolj relevantni. Uživajte.

Medtem ko David za mano pripravlja dve lazanji (eno iz jagnjetine, drugo vegi iz špinače) in se jaz veselo in predvsem brezdelno po dolgem času spet drsam gor in dol po internetu, zgroženo, a pivu pimerno, ugotavljam, da je od mojega zadnjega bloga preteklo kar nekaj vode. Se opravičujem, moja draga zvesta publika; to se zgodi, ko pride fant na obisk, ki te potem od prvega dne dalje vsak vikend ganja po višavskih dogodivščinah, da se utrujenosti, ki pride za mano od aktivnega delavnega tedna, sploh ne morem spodobno posvetiti.

Ker vem, da ste naravnost lakotniško vedoželjni, vam bom danes postregla s poslastico, ki nima veze z lazanjo, ima pa vezo z najlepšim delom škotskega višavja, ki ga turisti zelo radi popolnoma zgrešijo; severo-zahodna obala je edinstvena.

Direktno iz letališča sva se tja odpravila na petek Davidovega prihoda na Škotsko. Sama sem si izborila frej popoldne in že sva iz edinburškega letališča s prikupnim Fiat 500 drvela proti hostlu bogu in svetu za hrbtom na obali Achmelvich, katere imena se ne trudite izgovoriti, ker boste v vseh primerih zgrešili. Vožnja tja traja kar lepih šest uric, seveda pa je bil obvezen postanek v Caingorm naravnem parku, kjer sva pohrustala svojega svežega bridie-ja in škotsko pito, ter v Ullapoolu (že konkretno nad turistično mejo Great Glena in otoka Skye), kjer sva jedla najboljši fish&chips daleč okoli. Čisto svež ribji file ti spohajo pred očmi. Božansko.

Razlog za najin dolgomiljni izlet je bil predvsem v tem, da sva bila dve leti nazaj impresionirana nad čudovitimi zalivi in jezeri, ki jih je na tej razbrazdani obali nešteto, pa se takrat zaradi najinega plana v zvezi z otoki Skye in Lewis (ki je naposled padel v vodo) tam nisva mogla zadržati za več kot dva dni. Tokrat sva se vrnila, David zato, da užije in pofotka nore razglede, jaz pa zato, da po vsem lazenju po Highlandsih in obali končno ugledam živega puffina (= po slovensko mormon, največje razočaranje nad slovensko besedo ever).

Tako naravno lepoto pokrajine je težko opisati z besedami, še celo tistih več kot 1000 besed, ki jih pove fotografija, ni dovolj. Lahko vam povem, da je bila najina pot do Durnessa (drugo prenočišče) delno do pretežno oblačna in sončna, šla sva na dvo-urni sprehod ob klifih do Old Man of Stoer, lovila čoln za na otok, ki je znan po jatah raznovrstnih ptičev (puffinov), ga naposled ujela, a spet ne, ker so razmere postale prenevarne za prečkanje, ter se v Durnessu razvajala ob veliki šalci vroče čokolade in kave, šla na novi pohod na konec rta, kjer naj bi bili puffini, a se vrnila brez uspeha, ter naslednji dan izvedela, da je puffine moč najti veliko bližje na rtu, šla spet tja in... nazaj do Edinburgha sva se počasi vračala čez celino, sama sem se preizkusila tudi v vožnji po levi, videla sva drsteče se losose in sanjala o podobnem meseku na krožniku. Domov sva prišla res utrujena, a delovni dan se je zame kot vedno začel ob devetih. :)

Že severno od velikega glena. Pravi Highlandsi se začnejo tukaj.

Best chippy ever.

Ceste se severno od Ullapoola zožijo na en pas z občasnimi mesti za srečanja.

Old Men of Stoer, sprehodek za 4 urice.

Hana Island v ozadju. Kao ptičji rezervat s pufini. Po eno-urni divji vožnji, da bi ujela zadnji čoln čez, nam je gospod ferryman povedal, da bo za danes zaključil, ker je neugodno vreme pa čeprav nama je še pred urico po telefonu zagotovil, da vozi.