Solze v očeh

Danes se mi res ne ljubi pisati. Cel dan že skačem okoli v pižami, vse, kar sem dejansko uspela narediti je bil pečen krompirček z lososom v smetani.  Sicer pa sem pogledala najnovejši del Top Geara (ki je na moje presenečeno veselje zastonj dostopen prek BBCjeve strani) ter pomagala cimru pri britju glave. Sicer se ni do konca pobril, ampak si je pustil 12mm las in sedaj izgleda kot krtek - pa še tega mu ne morem povedati, ker zelo verjetno ne bi razumel bistva.

Večji del dneva že objokujem odhod moje nemške kolegice ter se počutim točno takole:

To ni hec, vreme je točno tako - za Edinburgh in okolico so vremenarji izdali opozorilo za poplave - pa še primerjava z Doktorjem je precej točna: moja družba odhaja, jaz pa ostajam. Forever alone. Pa še eden tistih dni je:

Ja, tistih dni.

Ker se počutim dolžno, da vas vseeno sproti obveščam, kaj se dogaja v moji okolici in ker resnično iskreno menim, da moje poslanstvo leži tudi v izobraževanju Slovencev o lepotah škotske kulture, vam bom danes torej razširila obzorje glede škotske popularne glasbe. Vsak pozna The Proclaimers (pesem 500 miles? Ja?). Razen tega, da je to bend dveh ljudi, ki sta slučajno dvojčka in slučajno izgledata popolnoma netipično za rock zvezdi, je njuna muzika zanimiva tudi iz drugih vidikov, saj namreč pojeta v svojem domačem dialektu, ki je, glej ga zlomka, škotski. Čisto slučajno tudi izhajata iz severo-vzhodnega predela Edinburgha, imenovanega Leith. V Leithu je baje tudi zelo zanimiv pub, je Anji in meni zaupal naš edini škotsko-narodno-zavedni učitelj Scott, ko smo bili v sredo na ceilidhu. Najin plan za petek zvečer je torej bil, da absolutno greva v Leith.

V petek zgodaj popoldne sem popolnoma po pomoti stopila v šolski skupni prostor, kjer je imela skupina z višjim nivojem angleščine (skupina, v kateri je bila tudi Anja) svojo uro. Seveda sem zafarbala in se na petah obrnila, a v istem trenutku za sabo zaslišala Scotta, ko je rekel O ne, ne, ne, Martina, tudi zate imam list. Super. Pesem, katere pobrisano besedilo smo morali na listih sami izpolniti, je bila seveda od The Proclaimers in se je zaradi njunega dialekta izkazala za odlično slušno vajo. Baje naj bi bila to himna Leitha in naj bi jo v prej omenjenem pubu zavrteli kot zadnjo pred zaprtjem, kar naj bi ob enih zjutraj izgledalo tudi tako, da se vsi prisotni objamejo prek ramen ter s solzami v očeh naglas prepevajo. Zaradi dokaj enostavnega besedila se nama je z Anjo hitro vsedla v uho in še včeraj sva jo med sprehajanjem od enega puba do drugega na glas prepevali.

Do Leitha v petek seveda nisva uspeli priti. :)