Fringe, baby!

fringe, samostalnik: obrobje

Če še niste nikoli slišali za Edinburgh Fringe Festival, vas svetovni umetniški festivali očitno ne zanimajo. Fringe namreč ni kar nek naključen umetniški festival. Fringe je THE festival. Fringe je največji umetniški festival na svetu. In čisto slučajno, čisto naključno, se odvija vsako leto, avgusta, v prestolnici Škotske, Edinburghu. In čisto slučajno sem letos tudi jaz del publike. Neprecenljivo.

Naj vam za začetek samo navržem nekaj številk, da podprem mojo izjavo zgoraj: Fringe je festival, ki traja okoli 25 dni, ko okoli 20.000 umetnikov z vseh vrst umetnosti (gledališče, komedija, glasba, ulična umetnost, literatura) in iz približno 60 držav prireja predstave (cca. 40.000) na okoli 270 prizoriščih raztresenih po centru Edinburgha. To je festival, ki ponuja vse, 24 ur na dan do konca avgusta. Če vas to ni prepričalo, naj vam povem, da samo v avgustu prodajo približno 1.800.000 Fringe vstopnic (s tem, da se brezplačne vstopnice tu ne štejejo, pa jih je kar lep procent). 

Seveda se cene nastanitve in pijače avgusta zato dvignejo skoraj za polovico. A atmosfera festivala je neverjetna. Med sprehodom oz. gužvanjem po starem mestnem jedru ti na vsakem koraku ponujajo letake in te vabijo na takšne in drugačne predstave. Če imaš srečo (kot Valentina), se ti lahko zgodi, da ti za predstavo, ki se bo ravnokar začela, pa ni polna, ponudijo dve zastonj vstopnici. Voilá, in že imaš dan kulture pa čeprav niti nisi planiral. Živa glasba se igra v vsakem pubu, ki da kaj nase, ulice pa so absolutno nabasane z ljudmi vseh narodnosti, ki jim na obrazih piše, da uživajo v kulturnem džumbusu. Tudi odpiralni časi se podaljšajo v nedogled, kar je za Britance pravi šok, cene predstav in performansov (če slučajno niso zastonj) pa se gibljejo od 6 do 12 funtov. 

Konec prejšnjega tedna sem tako v duhu Fringa pristala v pubu z živo glasbo (ki jo je nato nasledil zelo zelo amaterski stand-up komik, kar nas je prisililo v to, da smo odšli, pa čeprav smo bili pri mizi najbližje odru), se naključno udeležila še enega zastonj stand-up showa (ki presenetljivo niti ni bil tako slab) ter si včeraj ogledala super predstavo amaterske gledališke skupine iz Cambridga, ki je uprizorila svojo verzijo italjanske igre Šest oseb išče avtorja. 

Na kratko: uživam. Super je. Diham kulturo, čutim jo v zraku. Ko pa se bo konec tedna začel še mednarodni knjižni festival, bom pa sploh zadeta od umetnosti.

Ko bi le lahko bila naslednji avgust spet tukaj...