Solze v očeh

Danes se mi res ne ljubi pisati. Cel dan že skačem okoli v pižami, vse, kar sem dejansko uspela narediti je bil pečen krompirček z lososom v smetani.  Sicer pa sem pogledala najnovejši del Top Geara (ki je na moje presenečeno veselje zastonj dostopen prek BBCjeve strani) ter pomagala cimru pri britju glave. Sicer se ni do konca pobril, ampak si je pustil 12mm las in sedaj izgleda kot krtek - pa še tega mu ne morem povedati, ker zelo verjetno ne bi razumel bistva.

Večji del dneva že objokujem odhod moje nemške kolegice ter se počutim točno takole:

To ni hec, vreme je točno tako - za Edinburgh in okolico so vremenarji izdali opozorilo za poplave - pa še primerjava z Doktorjem je precej točna: moja družba odhaja, jaz pa ostajam. Forever alone. Pa še eden tistih dni je:

Ja, tistih dni.

Ker se počutim dolžno, da vas vseeno sproti obveščam, kaj se dogaja v moji okolici in ker resnično iskreno menim, da moje poslanstvo leži tudi v izobraževanju Slovencev o lepotah škotske kulture, vam bom danes torej razširila obzorje glede škotske popularne glasbe. Vsak pozna The Proclaimers (pesem 500 miles? Ja?). Razen tega, da je to bend dveh ljudi, ki sta slučajno dvojčka in slučajno izgledata popolnoma netipično za rock zvezdi, je njuna muzika zanimiva tudi iz drugih vidikov, saj namreč pojeta v svojem domačem dialektu, ki je, glej ga zlomka, škotski. Čisto slučajno tudi izhajata iz severo-vzhodnega predela Edinburgha, imenovanega Leith. V Leithu je baje tudi zelo zanimiv pub, je Anji in meni zaupal naš edini škotsko-narodno-zavedni učitelj Scott, ko smo bili v sredo na ceilidhu. Najin plan za petek zvečer je torej bil, da absolutno greva v Leith.

V petek zgodaj popoldne sem popolnoma po pomoti stopila v šolski skupni prostor, kjer je imela skupina z višjim nivojem angleščine (skupina, v kateri je bila tudi Anja) svojo uro. Seveda sem zafarbala in se na petah obrnila, a v istem trenutku za sabo zaslišala Scotta, ko je rekel O ne, ne, ne, Martina, tudi zate imam list. Super. Pesem, katere pobrisano besedilo smo morali na listih sami izpolniti, je bila seveda od The Proclaimers in se je zaradi njunega dialekta izkazala za odlično slušno vajo. Baje naj bi bila to himna Leitha in naj bi jo v prej omenjenem pubu zavrteli kot zadnjo pred zaprtjem, kar naj bi ob enih zjutraj izgledalo tudi tako, da se vsi prisotni objamejo prek ramen ter s solzami v očeh naglas prepevajo. Zaradi dokaj enostavnega besedila se nama je z Anjo hitro vsedla v uho in še včeraj sva jo med sprehajanjem od enega puba do drugega na glas prepevali.

Do Leitha v petek seveda nisva uspeli priti. :)    

Eat haggis and ceilidh on

From rising to sleeping,

spinning and weaving,

words in a garment,

loose around my life,

talking and singing,

eating and meeting,

such is the Ceilidh,

the joy of my life.

(Robert Urquhart)

Po slabem mesecu nenehnega tempa, za katerega sem si predvsem in samo sama kriva, ker se težko uprem skušnjavam, imam ponovno večer zase. Glede na moje fizično stanje in kronično pomanjkanje spanja, bi bilo najbolj smiselno, da se takoj v tem trenutku zvrnem v posteljo. A nekaj mi ne gre iz glave. Škotski tradicionalni folklorni žur. Imenovan ceilidh.

Preden si popljuvate ekran in trojno zlomite jezik, naj vam zaupam, da je izgovorjava te gelske besede precej enostavna: kejli. Ponovi še enkrat naglas: KEJLI.

Ceilidh je veselje, smeh, otroška iskrenost in razigranost, ko se pod roko zavrtiš okoli svoje osi in misliš, da te bo odneslo na drugi konec dvorane, ko te pod roko ujame drug soplesalec in ponovno zavrti in poda naprej. Ceilidh je ples, ko res plešeš. Ko se z dušo in telesom popolnoma predaš ritmom in ko kljub zadihanosti skačeš ko zmešan, dokler bend ne odigra do konca. Pa čeprav švic v potokih teče od tebe in drugih, a ti je popolnoma vseeno, ker je atmosfera tako neverjetna, da -čeprav se zaradi utrujenosti odločiš odsedeti samo eno pesem-  ti je po pol minute spet žal, da nisi na plesišču. Ceilidh je plapolanje kiltov in letenje en meter nad tlemi. Za vse starosti in vse stopnje, od popolnih začetnikov do profijev.

Kolegica iz Nemčije (na šoli znana tudi kot ceilidh monster), ki je doma učiteljica plesa in se s tem ukvarja že kar precej dolgo, je, ko je poskušala opisati ceilidh, rekla: ˝Ko sem šla na ceilidh, sem se prvič v življenju počutila, kot da zares plešem. This is dancing.˝ S temi besedami se sedaj strinjamo vsaj tri Slovenke. Petkov ceilidh pač ni bil od muh. Bil je celo tako dober, da sem kljub svojem zombijevskem stanju vztrajala, da smo se včeraj v slovensko-nemško-škotski zasedbi udeležili tudi open-air Scotch Hopa (easy peasy lemon squeezy verzija ceilidha) na notranjem dvorišču palače iz 14. stoletja v mestecu Linlithgow.  Atmosfera je bila ponovno neverjetna. Tega pač ne počneš vsak dan.

Besede, besede, besede... Poglejte si sami. Predvsem pa poskusite sami. Če boste kdaj na Škotskem, pobrskajte po internetu in pojdite na ceilidh. Ne bo vam žal.

Linlithgow

Petkov bend. Noro hudi

NUJNO klikni tudi tukaj: http://youtu.be/HQt39KAJ7Cg

BBQ

Prejšnji četrtek sva se z Davidom v mestnem parku igrala Britance. Besedo prepuščam fotografijam, komentarje pa vam.

Home made jagnječji čevapi. Best ever. David car.

Kaj narediš, če se zmrznjen cheescake še ne stali, ker si ga eno uro nazaj kupil? Na žar ga vržeš dooh! :)

Skrivnostna in lepa Škotska bogu za hrbtom

Predgovor: Post je bil napisan že kakšna dva tedna nazaj, a ga zaradi kasnejšega pomankanja časa nisem uspela do konca napisati. Zaradi časovne razlike ga nisem spreminjala, ker še vedno mislim, da so najzgodnejši vtisi najbolj relevantni. Uživajte. 


Medtem ko David za mano pripravlja dve lazanji (eno iz jagnjetine, drugo vegi iz špinače) in se jaz veselo in predvsem brezdelno po dolgem času spet drsam gor in dol po internetu, zgroženo, a pivu pimerno, ugotavljam, da je od mojega zadnjega bloga preteklo kar nekaj vode. Se opravičujem, moja draga zvesta publika; to se zgodi, ko pride fant na obisk, ki te potem od prvega dne dalje vsak vikend ganja po višavskih dogodivščinah, da se utrujenosti, ki pride za mano od aktivnega delavnega tedna, sploh ne morem spodobno posvetiti.

Ker vem, da ste naravnost lakotniško vedoželjni, vam bom danes postregla s poslastico, ki nima veze z lazanjo, ima pa vezo z najlepšim delom škotskega višavja, ki ga turisti zelo radi popolnoma zgrešijo; severo-zahodna obala je edinstvena. 

Direktno iz letališča sva se tja odpravila na petek Davidovega prihoda na Škotsko. Sama sem si izborila frej popoldne in že sva iz edinburškega letališča s prikupnim Fiat 500 drvela proti hostlu bogu in svetu za hrbtom na obali Achmelvich, katere imena se ne trudite izgovoriti, ker boste v vseh primerih zgrešili. Vožnja tja traja kar lepih šest uric, seveda pa je bil obvezen postanek v Caingorm naravnem parku, kjer sva pohrustala svojega svežega bridie-ja in škotsko pito, ter v Ullapoolu (že konkretno nad turistično mejo Great Glena in otoka Skye), kjer sva jedla najboljši fish&chips daleč okoli. Čisto svež ribji file ti spohajo pred očmi. Božansko.

Razlog za najin dolgomiljni izlet je bil predvsem v tem, da sva bila dve leti nazaj impresionirana nad čudovitimi zalivi in jezeri, ki jih je na tej razbrazdani obali nešteto, pa se takrat zaradi najinega plana v zvezi z otoki Skye in Lewis (ki je naposled padel v vodo) tam nisva mogla zadržati za več kot dva dni. Tokrat sva se vrnila, David zato, da užije in pofotka nore razglede, jaz pa zato, da po vsem lazenju po Highlandsih in obali končno ugledam živega puffina (= po slovensko mormon, največje razočaranje nad slovensko besedo ever).

Tako naravno lepoto pokrajine je težko opisati z besedami, še celo tistih več kot 1000 besed, ki jih pove fotografija, ni dovolj. Lahko vam povem, da je bila najina pot do Durnessa (drugo prenočišče) delno do pretežno oblačna in sončna, šla sva na dvo-urni sprehod ob klifih do Old Man of Stoer, lovila čoln za na  otok, ki je znan po jatah raznovrstnih ptičev (puffinov), ga naposled ujela, a spet ne, ker so razmere postale prenevarne za prečkanje, ter se v Durnessu razvajala ob veliki šalci vroče čokolade in kave, šla na novi pohod na konec rta, kjer naj bi bili puffini, a se vrnila brez uspeha, ter naslednji dan izvedela, da je puffine moč najti veliko bližje na rtu, šla spet tja in... nazaj do Edinburgha sva se počasi vračala čez celino, sama sem se preizkusila tudi v vožnji po levi, videla sva drsteče se losose in sanjala o podobnem meseku na krožniku. Domov sva prišla res utrujena, a delovni dan se je zame kot vedno začel ob devetih. :)

Že severno od velikega glena. Pravi Highlandsi se začnejo tukaj.

Best chippy ever.

Ceste se severno od Ullapoola zožijo na en pas z občasnimi mesti za srečanja. 

Old Men of Stoer, sprehodek za 4 urice.

Hana Island v ozadju. Kao ptičji rezervat s pufini. Po eno-urni divji vožnji, da bi ujela zadnji čoln čez, nam je gospod ferryman povedal, da bo za danes zaključil, ker je neugodno vreme pa čeprav nama je še pred urico po telefonu zagotovil, da vozi.

V lovu za pufini sva prišla do skrajne severo-zahodne vasi Durness in še tam prehodila eno-urno pot do konca rta, kjer naj bi človek videl pufine.

Vsaj blata ni bilo wohoo.

Alo, eno uro se šetam po rtu v vetru in dežju, pa ne najdem enega pufina.

Ultimativna rešitev za moj pufinski neuspeh - one large hot chocolate please! :)

Drugi dan...sva šla še enkrat, ker so na info centru rekli, da sva šla absolutno predaleč in da so pufini le pol ure hoda stran. 

En in edini pufin! Ki se me je milostno usmilil in prišel pokazat svojo račkasto luškanost križano s papagajem in pingvinčkom! Ijoooj!

Vidla pufina. V sebi neizmerno vesela.

Proper jajčka iz proste reje v obcestni prodaji, pa sploh ne draga. :)

Severo-zahodna obala Škotske. Tako to izgleda.

In tako.

Pa res minimum turistov in lokalcev. Večinoma ti družbo delajo ovce.

Tongue. We were there.

Na poti nazaj skozi Caingormse. Lepo je bilo. Priporočam.