Glascu

Ena izmed točk, kamor naj bi kot novi vodja družabnih aktivnosti na Global School of English Edinburgh peljala študente, je tudi škotsko največje mesto in hkrati seveda tudi največji tekmec Edinburga, Glasgow. Ker ne moreš suvereno voditi skupine zmedenih študentov, če si tudi sam prvič v mestu, sem izlet vzela kot prijetno dolžnost za preganjanje zaenkrat še brezdelnega dolgčasa. Malo sem si prevetrila možgane in si parkrat ponovila, da je tudi Glasgow vreden obiska in da verjetno niti ni tako zelo mučno industrijski, kot sva z Davidom menila pred dvema letoma, ko sva se temu mestu namerno izognila zaradi točno takih govoric. O, kako sva se motila.

Ko sem po eno-urni vožnji z vlakom stopila v center Glasgowa in zavila levo na živahno ulico, zaprto za promet, me je nekaj nostalgično stisnilo pri srcu. Na nek čuden, obskuren način me je nekaj na tisti ulici spomnilo na Madrid. Verjetno je sedaj marsikdo pomislil, da se mi je zaradi moje hispanonostalgije dokončno in nepopravljivo zrolalo, ampak nekaj v zraku je napeljevalo na zelo podobno brenčečo atmosfero, ki jo lahko primerjam samo s sprehajanjem od Sola proti Gran Víi. Ta mestni vrvež po širokih ulicah, ljudje, ki mimo trgovin hitijo gor in dol, visoke meščanske stavbe... Madrid. Sicer bolj umazan, temen Madrid, posut z industrijskim viktorjanskim pepelom in slogom, ampak uau, ne moreš verjet, Glasgow je škotski Madrid! Prosim, ne me zdaj poslat v tri neprijetne doline, ker vse primerjam s Španijo, obljubim, da ne bom več!

Pri Glasgowu potrebuješ verjetno kar nekaj časa, da ga res vzljubiš. Edinburgh je pač luškano historično natlačen in v njem se Old Town zelo elegantno zlije z New Town, Glasgow pa zaradi svoje delavske preteklosti pač ni imel te možnosti. Lepota v Glasgowu ni stlačena na en grajski hrib pa čao miško, ampak moraš za lepi West End in stari East End malo zajeti sapo in se sprehoditi čez precej grši, viktorjanski in industrijski center. Zato pa mesto brenči od energije, saj ni skoncentriranih čred turistov, ampak je mesto presenetljivo polno lokalnega prebivalstva, predvsem študentov, ki ob lepih sončnih dnevih, kakršna je bila ta sobota, posedajo na vseh možnih stopnicah ter počivajo za naporno življenje ponoči, ko naj bi Glasgow zares oživel.

Glasgow me je napolnil z energijo pa čeprav sem tokrat odkrivala samo East End. Zahodni del pride na vrsto naslednjič.

Aja, mogoče je bil manjši faktor tudi to, da je bilo vreme malodane perfektno.

George Square z mestno zakladnico.

Ni čudno, da je industrijski, tenks James.

Robert Burns, poet, in galeb, ptič.

Stara katedrala v vzhodem delu.

Nekropola za njo.

Pogled z nekropole.

Se šetam nazaj in....O MOJ BOK!!!! Is that...?!

IT'S THE TARDIS!!!!*

Nazaj proti centru.

In kot da ne bi bilo Doctorja že zadosti...

OMG!!! A DALEK!!! v moji najljubši verigi knjigarn. Bravo jst.

*Če kdo ne ve, mogoče sem čist rahlo obsedena z BBC serijo Doctor Who. Ampak čist mejčkn.