Desna leva desna!

Ko se za dlje časa premaknem v drugo evropsko državo, je moj prvi osebni izziv ta, da se poskušam čimbolj zliti z domačim prebivalstvom. Ponavadi to pomeni, da odvržeš očitno turistične obleke in pripomočke, si na ramo obesiš torbo ali mali ruzak, ter greš na suveren menjevsejasn pohod po mestu ter se izogibaš gledanju na karto ali vodič, ter res res diskretno kdaj pa kdaj škljocneš kakšno fotografijo, ampak boh vari na preveč turističnih mestih.*

V Edinburghu ali na splošno v Veliki Britanji pa so prilagoditveni procesi malo bolj zapleteni. Če sem se lahko v Španiji vedno oblekla tako, da sem se s svojo pokritostjo pomešala med Kastiljce in obenem ne privlačila pozornosti, pa tu, na severu Britanije, to sploh ne pride v poštev. Že dva dni se mesto kopa v soncu in že dva dni se domačinke veselo sprehajajo v kratkih majčkah in frfotajočih krpicah, ki se jim baje reče mini krila. Zunaj pa celih 16 stopinj. In jaz, ko se s pisanim šalom in žametno jakno suvereno pretvarjam, da obvladam sceno. Itak.

Ena izmed stvari, ki povezuje Španijo in Britanijo, poleg poletne izmenjave prebivalsta, pa je neupoštevanje rdeče luči na prehodu za pešce. Zaradi ene primitivne rdeče luči oni že ne bodo metali časa skozi okno, če je pa cesta frej! In pri tem jih popolnoma podpiram. V Španiji sem se tako že po parih dneh znebila imaginarnega strahu pred potuhnjenimi policaji in občutka, da delam karkoli narobe, ter veselo kršila v Sloveniji enega najstrožjih (ali največkrat kaznovanih) predpisov. Na Škotskem me je v mojem prvem presamozavestnem poskusu skoraj presenetil taksi. Z desne. Iz tega je sledil sklep, da od sedaj naprej kriminal zganjam samo še v družbi ljudi, ki jim zaporedje desno-levo-desno ni tuje. Pa še takrat me na sredi ceste vedno zateguje v vratu, ker me moj centralno-evropski nagon za preživetje sili v gledanje v napačno smer.

O škotskem naglasu in spontani angleščini sploh ne bom izgubljala besed. Da sem BBCjevo razvajeno dete, mi je postalo jasno že po prvih besedah z mojim angleškim, zelo hitro govorečim in rahlo hipstersko-ležerno-momljajočim cimrom, ki se konec mesece odpravlja na Metelkovo. Ja, na našo Metelkovo. Škotski naglas pa me še vedno spravlja v hehet in mi včasih pošlje mravljince po hrbtu, če glas zveni preveč Davidu Tennantu podobno.  

Moja wannabe-a-local misija se torej trenutno precej spotika in glede na pretekle izkušnje bo trajalo vsaj kake tri tedne, da se navadim na tukajšnjo prometno in jezikovno ureditev. Potem bo pa spet zmeda, ko pridem nazaj. :)

To sem neturistično škljocnila na dan prihoda. Da imate malo predstave. ;) Mal sem si fouš.

     

*Take prakse ne priporočam samo in edino v Portu, kjer se mi je v enem (prvem) popoldnevu pohajkovanja zgodilo, da so me za pot vprašali kar trikrat. Škoda, vedno sem upala, da izgledam bolj špansko kot portugalsko.