Dokler se srce ne ustavi

do takrat bom pel
in nosil stvar v glavi,
ki jih ne bi smel.*

˝20 minutes to landing.˝ A daj že no. Še nikoli mi ni let trajal tako dolgo. Že dve uri sem se nervozno presedala na butastem sedežu D, tistem na hodniku, ne ob oknu, in z nogami po ritmu hipster glasbe v ušesih tapkala ob tla. 

˝10 minutes to landing. Prepare cabin crew.˝ Štart za škiljenje čez glave sopotnikov, da bi le ujela spet tisti edinstveni prvi pogled na grajski grič in staro mestno jedro, ki me je pred dvema letoma tako očaralo. Pa kaj ti to pomaga, če letalo pristaja z napačne strani.

Potem pa smo neverjetno hitro prišli do izkrcanja, edinburško letališče pač ni Barajas, in že čez nekaj minut sem med hojo po hodnikih nejeverno mežikala v napise Welcome to Edinburgh in Scotland in se spraševala, kako na tem ljubem svetu sem ravno jaz pristala v škotskem glavnem mestu in kako se je našel kekec, ki je mene vzel na prakso in kaj jaz sploh delam v tem nadcarskem kraju. Množica pa me je odnesla naprej in reality check je prišel v obliki neskončne vrste nad katero je pisalo UK Border. Ne, Šengi v Britanijo ne seže, Amerika pa. 

Spet sem napol na slepo skočila v vodo. Na glavo seveda, drugo ne šteje. In če sem pred slabima dvema letoma mislila, da približno vem, kaj me čaka na izmenjavi, sem zdaj absolutno stoprocentno prepričana, da pojma nimam, kakšna bom prišla iz te Erasmus vode.

Ampak skakanje na glavo je zabavno in ko po začetniškem miganju priplavaš na zrak, veš, da bi skočil še enkrat.

Zdaj pa mi prosim oprostite, moram plavat.


Vaš vedno zeleni,

Martinček MacKuščar



*V. Kreslin: Dokler se srce ne ustavi